Skip to content Skip to footer

Zemljevid župnije

Zgodovina

Mlada župnija, ustanovljena 19. marca leta 1991, je kot glavni bogoslužni prostor natančno tri leta in sedem mesecev uporabljala kapelo šolskih sester.

Cerkev smo začeli graditi 17. avgusta 1993. Plošča, na kateri zdaj sedimo ali stojimo, je bila ulita že 24. novembra istega leta, 12. decembra pa sta bila blagoslovljena gradbišče in temeljni kamen.

Na soboto zvečer, bilo je 19. novembra 1994, smo imeli zadnjikrat nedeljsko bogoslužje pri sestrah, saj so bili že naslednji dan blagoslovljeni prostori pod cerkvijo, s tem pa tudi začasna župnijska kapela. V njej so potekale vse oblike bogoslužja dve leti, izjema so bile le delavniške jutranje maše.

Križanega je upodobil rezbar Janez Vovk s Police pri Naklem za prvi misijon v naši župniji.

Redno bogoslužje se je v še nedokončani cerkvi začelo z obnovo misijona 24. oktobra leta 1996.

Marca tega leta je bil dograjen strop; do julija tudi že tlak v prezbiteriju in v Marijini kapeli, okrasni venci in stenske luči. Do 20. oktobra še ostali tlak, stenske kamnite obloge in parket v cerkveni ladji. Začasni križev pot je na steklo narisalo 13 mladincev in ena gospa pod mentorstvom predmetne učiteljice likovne vzgoje Jolande Pibernik.

Na deveto obletnico ustanovitve župnije smo dobili nove klopi.

Eno leto kasneje je bila narejena fasada na cerkvi ter zunanja ureditev dvorišča.

Sveti Modest

Da bi se s sv. Modestom duhovno čim bolj povezali in se mu še bolj zavzeto priporočali, smo kot začasno rešitev za žegnanjsko nedeljo 1997 leta oskrbeli fotografijo freske našega zavetnika.
Izvirnik je v pokopališki cerkvi v Althofnu (župnija Mariapfarr v avstrijski pokrajini Lungau). Na njem je sv. Modest prikazan pri prvi evangelizaciji naših prednikov, še preden so ti imeli cerkev. Svetnik s križem v roki oznanja namreč evangelij, stoječ kar na skali. Slovenci v znamenitih narodnih nošah so upodobljeni kot vneti poslušalci, kleriki pa držijo znamenja misijonarjevega škofovstva: škofovsko palico in kapo.

Naša župnijska cerkev sv. Modesta je prva na Slovenskem, posvečena apostolu Slovencev, misijonarju v Karantaniji, ki ima Oltarna fotografijaneprecenljive zasluge pri pokristjanjenju Slovencev. Naravna vera naših prednikov je temeljila na predstavi o nenehnem boju med dobrim in zlim. Izpod gospostva Obrov jih je okoli leta 630 osvobodil vladar Samo in jih s svojega vladarskega sedeža na Krnskem gradu na Gosposvetskem polju varoval pred sovražniki.
Drugi karantanski knez je bil Borut. Njegov sin Gorazd in nečak Hotimir sta na otoku Chiemskega jezera že sprejela katoliško vero. Knez Hotimir je prosil salzbur-škega škofa Virgila (746-784), naj obišče njegovo ljudstvo in ga potrdi v veri. Ta pa je v svojem imenu poslal med Slovence

Modest in Karantanci
misijonarja Modesta z nalogo, naj kot škof posvečuje cerkve, namešča duhovnike in poučuje ljudstvo. V karantansko kneževino, mnogo obsežnejšo kakor je današnja Koroška, je prišel okoli leta 753. Z odlokom papeža Štefana II. je postala misijonska dežela škofije Salzburg.
Knez Hotimir je misijonarju Modestu poslal na mejo kneževine posebno odposlanstvo in se mu kasneje pridružil tudi sam. Sprevod je krenil na Krnski grad, kjer je bil knezov sedež in prva cerkev; postavil jo je, prvi organizator priprav za ustanovitev misijona.
Kip sv. Modesta
Škof Modest je potreboval večje svetišče. Nasproti sedanjega Gosposvetskega polja so še obstajale razvaline mesta Virunum, kjer je bil do prihoda Slovencev (okoli l. 590) sedež starokrščanske škofije.
Prav tu se je škof Modest s knezovo pomočjo lotil gradnje prostorne cerkve, imenovane Gospa Sveta. S tem se je začela obnova krščanstva v karantanski kneževini. Modest je gradil cerkve na zahodnem in južnem Koroškem, severnem in zahodnem Štajerskem, pa tudi na jugu in ob obeh bregovih Drave.
Od kod izhaja sv. Modest, ne vemo zanesljivo. V nekem pismu se je sam označil kot “Scotus” (Škot, kar je pomenilo tudi Irca). Modestus (Skromni) je njegovo meniško ime, ki ga je dobil ob vstopu v irski samostan. Lahko da je prišel v Salzburg hkrati z Virgilom. Irski cerkveni zgodovinar Dempster ga omenja kot spremljevalca sv. Bonifacija. Odlikovalo ga je veliko znanje, zaupanje v božjo pomoč in Božjo Mater, neutrudljiva delavnost in velika misijonarska vnema. V Karantaniji je deloval štirinajst let. Umrl je leta 767.
Modestov grob je v stranski kapeli božjepotne cerkve pri Gospe Sveti. Leta 1953 so bile njegove relikvije preložene v rimski otroški kamniti sarkofag. Na oltarni plošči pa je gotski kip sv. Modesta. V levi roki drži model gosposvetske stolnice.
Škof Modest si je z veliko oznanjevalno vnemo prizadeval, da bi poganski Slovenci spoznali Boga. Približal ga jim je z nenasilnimi oblikami pokristjanjevanja, kar je bila temeljna značilnost vseh irskih misijonarjev.

Župnijska cerkev

Kot z očesom v trikotniku simbolično ponazorimo Boga, tako je v stropu nad oltarjem trikotna kupola – svetlobnik. Simbolizira Boga Očeta, ki sprejema Jezusovo in našo daritev na oltarju.
Strop se iz najnižje točke nad oltarjem vse bolj dviga, kot naj se naše molitve izpred oltarja dvigajo k Bogu. Ob svetlobniku so trije simboli naše življenske poti. Te so za posamezne ljudi različno dolge.
V življenju se pojavljajo križi. Želimo jih sicer zaobiti, vendar nam Jezus govori, da naj križe vdano sprejmemo (zato so v kvadratu križi). Če križe z ljubeznijo sprejmemo, prihajajo v nas milosti, kar ponazarjajo žarki na stropu..
Na začetku ponazorjene poti je kocka. Kot so vojaki vrgli kocko, kdo bo dobil Jezusovo obleko, tako naj bi v srcu tudi mi “vrgli” kocko, da bi čim več pri sv. maši prejeli z ambona, oltarja in iz svetišča.
Ko se vzpenjamo k Bogu po strmi poti, naletimo na ovire. Simbolizira jih globoka zareza v stropu, vendar jih z Božjo pomočjo lahko premagamo, zato se žarki (znamenja milosti) nadaljujejo preko te zareze.
Če na poti popustimo v krščanskem življenju, nam Bog ne more tako učinkovito pomagati, zato priteka milost v manjši meri, to pa ponazarjajo prekinjeni žarki. Luknje v delu stropa povedo, da je “nebo” vedno odprto za nas ljudi, če se vanj zazremo z zaupanjem.

Pomen in simbolika križa v cerkvi sv. Modesta

krizNa našem oltarnem križu je pri Kristusu posebej poudarjeno trpljenje. Posebno opazno je v izrazu obraza ter v drži rok in nog. Pred nami zaživi trpeči Kristus z vso svojo notranjo in zunanjo bolečino, darovano za naše odrešenje
Poseben pomen ima tudi sam križ. Ni simetričen, kakršnih smo tako zelo navajeni. V njem je globlji simbolični pomen. Njegov pokončni krak se steza nad zid proti nebu. To pomeni, da je odrešenje, ki je prišlo po križu, povezalo nebo in zemljo – človeštvo z Bogom. Ker smo odrešeni, moramo pogled dvigati nad ves snovni svet proti nebu, k Bogu.
Vodoravni del križa je na eni strani daljši, steza pa se preko zidu v prostor cerkve, kjer se nahajamo mi. Napis INRI (Jezus Kristus, judovski kralj) pomeni Odrešenika.
Jezusovo odrešenje je podarjeno ljudem vseh časov in krajev. Sega k nam: v naš prostor in čas. Prav mi, zbrani v tem prostoru, smo v svetišču deležni zasluženja križa.
V svetlečih se medeninastih ploskvah se kot v zrcalu vidimo iz določenih mest ljudje, zbrani v cerkvi. Pridružujemo se Jezusovi daritvi, predvsem njegovi mašni daritvi, ki je istovetna z Njegovo daritvijo na križu.
Vse konice medeninastih ploskev so usmerjene k Jezusu. Tako naj mi, odzrcaljeni v njih, pridružimo svoje križe in trpljenje Jezusovi daritvi. To je naša daritev za odrešenje ljudi. Križ je delo rezbarja Janeza Vovka.

Mozaik

Sveti Pavel (Rim 6) pove, da mi pri krstu s Kristusom umremo in z njim vstanemo v novo, božje življenje. Po Adamu je prišla smrt kot plačilo za greh za vse človeštvo. Življenje, ki ga prejemamo od staršev, je zato namenjeno smrti.
Samo Kristus je umrl, posrkal v svoje telo smrt, in ker v njem kot Božjemu Sinu ni bilo prostora ne za greh ne za smrt, je Očetova ljubezen izžgala smrt in jo uničila. Zato je Kristus edini, ki je umrl in vstal od mrtvih. Kdor umre v Kristusu, z Njim vstane v Njegovem, božjem življenju.
Na mozaiku vidimo z leve strani sv. Modesta, ki krščuje slovenski narod. Slap vode nas takoj spomni na Krst pri Savici. Krščeni prihajajo iz črnega groba, prihajajo iz smrti naravnega življenja v življenje, ki je Božje. Zaradi tega hodijo. Gre za prehod iz smrti v vstajenje, iz osamljenosti v občestvo, iz noči v luč.
Nad školjko, simbolom krsta, je zaznati plapolanje Svetega Duha. Sveti Duh nam priobčuje božje življenje s tem, da nas osnavlja kot Kristusovo telo. Sveti Duh nam vliva v srce Očetovo ljubezen in nam daje življenje Boga samega. Škof sam je barvno zelo blizu zemlji, v kateri je grob Slovencev, sv. Modest pa je kot irski menihi pripadal t.i. inkulturativni evangelizaciji, ne pa nasilnemu pokristjanjevanju.
Na drugi strani vidimo sv. Lazarja, ki ga Gospod pokliče iz smrti v življenje. On je kot odsev krščenega človeka, za katerega sv. Pavel pravi (prim. Rim 6,13): Mi se vračamo živi iz smrti.
Mi smo krščeni v Kristusovo smrt zato, ker če nosimo v sebi Kristusovo smrt, bomo v Njem nosili tudi življenje. Samo On je premagal smrt. Mi smo krščeni v njegovi smrti zato, ker križani Kristus dokončno izbriše napačno podobo Boga, ki je razlog Adamovega greha. Adam je mislil, da je Bog egoist in ne darovalec.
V Kristusu pa se razodene Bog, ki ne da samo daruje, ampak se daruje, in ta podoba Boga izbriše lažnivo podobo, ki jo je vsilila skušnjava Adamu in Evi. Kristus dejansko ni zaznamovan z nekakšnim ekpresionističnim mučeništvom, ampak je duhovno zbran, lep kot pšenični kruh, in nas kljub njegovi smrti gleda z neizmernim mirom.
Lazarjevo obličje mu je podobno; je Kristusovo, kajti Lazar je podoba vstalega Kristusa. Hkrati pa nam to tudi razodene, da kakor smo pri krstu s Kristusom umrli in vstali, tako v vsakodnevnem življenju kadar koli umremo v sebi zaradi ljubezni, se pravi zaradi Kristusa, z Njim tudi vstanemo.
Krščeni Slovenci so torej sprejeli Kristusovo življenje, ki se razlikuje v tem, da je sposobno Ljubezni. Ljubezen pa se uresničuje na velikonočni način. Kdor koli ljubi, se razdaja in umira s Kristusom.
Nosi v sebi Kristusovo smrt, zato se v njem uveljavlja Kristusovo vstajenje. Krščeni Slovenci so kot vstali Lazar, ki nosi podobnost Kristusa, ker je Njegovo vstalo telo.
Marija, devica in Božja Mati, je podoba Cerkve. Ko je spočela Kristusa, mu je spletla Njegovo človeško telo. Roke razodevajo dejanje in delo človeka, zato so Marijine roke izredno pomembne. V tem prizoru vidimo Marijo, Devico in Mater, s skritimi rokami, saj jih njen plašč zakriva. Ob uri Kristusove velike noči je njena dejavnost povsem dokončana. Ostane ji še modrost kontemplacije.
Velikokrat v življenju je največja milost v tem, da kljub nemoči lahko zremo delo in učinkovitost božjega odrešenja. Obenem pa Marijine skrite roke razodevajo njeno deviško aktivno pasivnost. 
Sirski cerkveni očetje ponavljajo, da Cerkev deviško rodi božje sinove. Ni dejavnost in pridnost Cerkve, ki zagotovi nove kristjane, ampak duhovna čistost Cerkve, ki dovoli, da Bog preko nje deluje, navdihuje in rodi novega človeka.

Cerkev na Rupi

Leta 1782 so ustanavljali primskovsko kaplanijo. Hoteli so imeti tam stalnega kaplana; pripravljeni so mu bili zgraditi tudi stanovanje. Pod kaplanijo naj bi spadale vasi: Primskovo, Gorenje, Klanec, Rupa in Čirče iz preddvorske fare, ter Huje iz šenčurske fare. Želji domačinov ni bilo ugodeno. Določeno pa je bilo, da se priključijo Primskovo, Gorenje, Klanec in Čirče kranjski fari, Rupa pa Predosljam. Rupovčani s takim sklepom niso bili zadovoljni in so se pritožili.
Kdaj je bila na Rupi zgrajena cerkev ni poznano, omenjena je že leta 1483. Prav tako ni poznano, ali je bila pred sedanjo tam že katera druga. Cerkev je pripadala preddvorski fari. Da je zelo stara, spričuje gotski prezbiterij.
Cerkev je posvečena sv. Mariji Magdaleni. Svetnica nam je dobro poznana iz Svetega pisma. V velikem oltarju cerkve na Rupi je Layerjeva slika Marije Magdalene, na levi oltar sv. Jerneja in na desni sv. Antona Padovanskega.
Cerkev je bila temeljito obnovljena v letih 1836-1838. Proti volji kranjskega mestnega predstojništva kot odvetnika cerkve je smela soseska na Rupi postaviti dva nova stranska oltarja, ki ju je izdelal Josip Egartner. Oltarje je prenovil leta 1892 Štefan Čadež iz Dupelj.
Pokopališče na Rupi je staro kot cerkev. Iz podatkov je razvidno, da so prebivalci Kokrice, Mlake, Srakovelj, Ilovke, Tatinca pokopavali svojce vse do leta 1787 na Rupo. Po tem času, ko se je razcepila velika preddvorska župnija, pa so pokopavali na Suho pri Predosljah, dokler ni bilo urejeno pokopališče ob cerkvi v Predosljah.
Kasneje je Rupa pripadla kranjski župniji. Od l. 1991 pa pripada novoustanovljeni župniji Kranj Zlato polje. V letih 1992-1994 je bila obnovljena zunanjščina cerkve.
Do dograditve zlatopoljske cerkve je bila ena nedeljska maša na Rupi. Odtlej pa so tam svete maše: ob prošnjih dnevih, za praznik sv. Rešnjega telesa (s procesijo), na nedeljo po godu sv. Magdalene (semenj), na dan vernih duš.

Ostali skaralni objekti

Kapela v porodnišnici

Znamenje na Rupi

Znamenje sv. Jakoba v Struževem

znamenje Struzevo_zalostna

Znamenje žalostne Matere Božje v Struževem

Župniki pri sv. Modestu

grden
Milan Grden
1991-2002 (+6.2.2017)